20.05.2020 

PRIZNANA ČEBELARJA FRANC ŠIVIC IN DR. TRAJČE NIKOLOSKI, ČLANA ČD LJUBLJANA-CENTER, AVTORJA ODMEVNIH ČEBELARSKIH KNJIG

ČD Ljubljana-Center s spoštovanjem in ponosom čestita svojima članoma Francu Šivicu za knjigo Moje življenje s čebelami in dr. Trajčetu Nikoloskemu za knjigo Medovite rastline. Obe knjigi sta izšli v letu 2020.

 

Franc Šivic in Moje življenje s čebelami 

Franc Šivic, univ. dipl. inž. gozdarstva, čebelar, fotograf, predavatelj, apiterapevt, začetnik čebelarskega turizma, čebelarski vodnik in publicist, je izdal knjigo Moje življenje s čebelami, ki pomeni trajen pečat slovenskemu čebelarstvu.

V Sloveniji ni čebelarja, ki ne bi poznal Franca Šivica. V svetu je poznan mnogim čebelarskim krogom. S svojim dolgoletnim strokovnim delom in s človeško širino je odpiral vrata slovenskemu čebelarstvu v svet. Vsekakor je eden najzaslužnejših čebelarjev, da je Slovenija leta 2003 odmevno gostila svetovni čebelarski kongres Apimondijo v Ljubljani. Kot predsednik organizacijskega odbora Apimondije in takratni podpredsednik ČZS je prispeval, da smo se Slovenci predstavili mednarodni čebelarski javnosti kot pravi čebelarski narod, ki živi v lepi deželi domovanja kranjske čebele sivke. Z množično udeležbo čebelarjev z vseh celin sveta je Apimondija v tistem času pomenila najuspešnejši svetovni čebelarski kongres. Komaj 12 let od nastanka je Slovenija preko Apimondije že postajala eden izmed stebrov svetovnega čebelarstva.

Človeška širina Franca Šivica se pristno ilustrira v njegovi knjigi Moje življenje s čebelami. To življenje je večplastno. Življenje avtorja odražajo številni dogodki, ki jih Šivic opisuje na svoj barvit in resnično svojstven, lahko rečemo iskriv način. Ljubezen do čebelarjenja in narave se prepleta z ljubeznijo do kultur ter tkanja mnogih znanstev in prijateljstev po svetu. Poleg širokega znanja tujih jezikov je strokovnost stalna spremljevalka udejanjanja talentov, ki jih Šivicu ne manjka.

Čebelarska fotografija je njegova ljubezen takoj za čebelami. Kot čebelarski fotograf je prejel številna priznanja in prva mesta na najuglednejših mednarodnih natečajih čebelarske fotografije. Franc Šivic je med najbolj zaželenimi čebelarskimi predavatelji tako doma kot v tujini. Na ravni fakultet, inštitutov, svetovnih čebelarskih kongresov. Vedno je z veseljem pripravljen predavati slovenskim in tujim čebelarskim društvom. V knjigi Moje življenje s čebelami pravi, »in prav tema o čebeljih pašah mi je bila vedno najbolj pisana na kožo,« kar verjetno ni naključje, saj je po duši tako gozdar kot čebelar. Tudi pridelovalec ekološke hrane, kar zgledno združuje z ekološkim čebelarjenjem. In to je del njegove duše tako kot tudi apiterapija. Vsako jutro za zajtrk zaužije sveži cvetni prah skupaj z ekološko pridelanim sadjem in medom. S svojo predanostjo naravi in v sožitju z njeno prvinskostjo je Franc Šivic že desetletja povezan z apiterapijo. Kot mednarodno priznan apiterapevt pomembno prispeva k uveljavljanju apiterapije tako doma kot v tujini. Tudi v sodelovanju z mariborsko sredino apiterapevtov, ki ima korenine v delovanju mariborskega zdravnika dr. Filipa Terča kot začetnika moderne apiterapije.

Franc Šivic je tudi priznan publicist. Ne samo v Sloveniji. S čebelarskimi prispevki v tujih čebelarskih revijah opravlja veliko delo za prepoznavnost slovenskega čebelarstva v svetu! Kot domoljub v svojem pisanju nikoli ne pozabi na Slovenijo in kranjsko sivko. Prispeval je besedilo k čebelarski himni Čebelarska pesem, ki sta jo uglasbila Slavko in Slavko  Avsenik mlajši.

Zavedajoč se bogastva slovenske čebelarske kulturne dediščine, razvitosti slovenskega čebelarstva in vseh lepot Slovenije velja Franc Šivic za enega od pionirjev načrtnega razvoja čebelarskega turizma oz. apiturizma. V letu 2003 edinstveno organiziran svetovni čebelarski kongres Apimondija v Ljubljani je pomenil prelomni trenutek za rojstvo nove zvrsti turizma. V mesecih po Apimondiji so namreč čebelarji in čebelarske organizacije iz vseh koncev sveta pričeli na ČZS naslavljati prošnje za oglede slovenskih čebelarstev. Takratnega časa se Franc Šivic spominja, »začeli smo kot prvi v svetu načrtno razvijati čebelarski turizem.« Dejaven preko ČZS je pomembno prispeval k današnjemu razvoju čebelarskega turizma v Sloveniji. S svojo življenjsko sopotnico Silvano je preuredil družinsko posest v Šempasu pri Gorici v zgleden čebelarski turizem, ki navdušuje številne domače in tuje obiskovalce. Ob vsem tem pa Šivic, obdarjen s talentom pripovedovanja, še vedno z veseljem sprejema zaupanje za čebelarskega turističnega vodnika po Sloveniji ali v tujini.

Franc Šivic navaja za svojega vzornika Petra Pavla Glavarja, ki je bil vnet zagovornik čebelarstva in preprostih čebelarjev, sicer duhovnik, gospodarstvenik in kot pravi Šivic predvsem velik dobrotnik. O nesebičnem delovanju Petra Pavla Glavarja je Šivic seznanil tudi italijanskega poklicnega čebelarja Renata Garibaldija, ki ga je še posebej pretreslo Šivičevo pripovedovanje o skrbi Petra Pavla Glavarja za brezplačno šolanje otrok iz najrevnejših družin komendske fare. Renato Garibaldi se je zavedal težavnosti tistih mladih v Italiji, ki trpijo za raznimi oblikami depresije in da pogosto zapadejo v odvisnosti od alkohola ali drog, v skrajnosti celo v kriminalna dejanja. Renato Garibaldi je v Italiji poznal veliko čebelarjev, a niti enega med njimi, ki bi trpel za depresijo. Zato je na svojo posest sprejel dva 18–letna fanta. Poskušal ju je vzgojiti za čebelarja. Odločitev za tako kreposten korak je Garibaldi pojasnil Šivicu takole, »če ju bodo čebele zasvojile, tako kot so nekoč naju, potem bosta rešena pekla, ki ga zdaj doživljata.« Minilo je nekaj mesecev in Garibaldi je vsakemu od fantov zaupal v oskrbo 50 čebeljih družin. Začelo se je zdravljenje njune depresije. Prvič v življenju jima je nekdo brezpogojno zaupal in prvič v življenju sta zares občutila, kaj pomeni odgovornost. Premagala sta pekel in vstopila v življenje. V kasnejših letih je šlo skozi takšno »šolo« 20 mladih, ki so jim čebele večinoma pomagale. Duh svojega vzornika Petra Pavla Glavarja je Šivic torej prenesel tudi izven meja današnje Slovenije. Sicer pa o sebi razmišlja, »odraščal sem v okolju, v katerem so mi privzgojili skromnost. To lastnost sem kljub spremenjenim ekonomskim razmeram ohranil vse do današnjih dni.«

Kljub temu, da v knjigi Moje življenje s čebelami ne omenja vseh priznanj, ki jih je prejel v svojem izjemno bogatem življenju, je vendarle primerno opozoriti, da ga je leta 2012 predsednik republike z Redom za zasluge odlikoval za prispevek k razvoju čebelarske stroke, uveljavljanju slovenske čebelarske kulturne dediščine in utrjevanju visokega ugleda slovenskega čebelarstva v svetu.

Za več kot šestdesetletno čebelarjenje je v letošnjem letu ČD Ljubljana-Center podelilo Francu Šivicu priznanje za čebelarjenje. Morda skromno priznanje za takšno osebo kot je Franc Šivic ali pa tudi ne. Vendarle priznanje za čebelarjenje izkazuje spoštovanje do čebelarjenja kot vrednote. Za razliko od nekaterih čebelarstev po svetu, slovenski čebelarji čebelarimo z dušo in srcem. Zato je lahko Franc Šivic zgled vsem prejemnikom takšnih priznanj za čebelarjenje!

Na vprašanje, kaj bi bila misel, ki bi odražala knjigo Moje življenje s čebelami, Šivic odgovarja, »če nekdo čebele zares vzljubi od malega, sem prepričan, da bodo čebele skrbele, da bo njegovo življenje varno in srečno. To je rdeča nit knjige Moje življenje s čebelami. Čebele prinašajo srečo.« Lahko pomenijo takšne besede vsaj delček življenja vsakega čebelarja? Zagotovo lahko odgovor prejmemo z branjem knjige Moje življenje s čebelami.

 

                                      

 

Knjiga Medovite rastline dr. Trajčeta Nikoloskega

 

»Knjiga pomeni velik prispevek k ozaveščanju vseh nas o medovitih rastlinah in prispevek k ohranjanju čebel preko promocije medovitih rastlin.« S temi izbranimi besedami je predsednik ČZS Boštjan Noč pospremil knjigo Medovite rastline, avtorja dr. Trajčeta Nikoloskega, med slovenske čebelarje. Knjigo je založila ČZS, kar že samo po sebi govori o njenem pomenu za slovensko čebelarstvo.

Dr. Trajče Nikoloski je napisal knjigo v želji, da bi knjiga služila kot priročnik čebelarjem in vrtnarjem. Kdor je že srečal dr. Trajčeta Nikoloskega, lahko razume njegovo poslanstvo, knjiga o medovitih rastlinah. Po duši je vrtnar in čebelar. Vse svoje življenje je posvetil vrtnarstvu in pozneje tudi čebelarstvu. Svoje izjemno široko znanje na področju vrtnarstva je kot vrhunski strokovnjak združil z izkušnjami in znanjem na področju čebelarstva. Knjiga je napisana z veliko ljubeznijo do rastlin in čebel. Prevevata jo iskrena ljubezen do narave in temeljito poznavanje slovenske flore, saj kot pravi avtor knjige, »še vedno rad zahajam v naravo, v kraje in planine z veselim srcem in odprtimi očmi.«

Dr. Trajče Nikoloski se vsakega dela loti strokovno in temeljito, kar se že na prvi pogled opazi v knjigi Medovite rastline. Pregledno je opisanih 200 medovitih rastlin, ki jih najdemo v Sloveniji in so z vidika čebelarstva zelo pomembne. Opisanih je tudi nekaj medovitih tujerodnih rastline. Knjiga je shematično urejena glede na čas cvetenja rastlin od spomladi do jeseni. Knjigo bogatijo slikovite fotografije cvetočih rastlin, ki so lahko v veliko pomoč pri njihovem prepoznavanju v naravi. V opisnem delu predstavljenih rastlin so kratki podatki: domovina, ime, opis, razmnoževanje, medovitost, zdravilnost in zanimivosti.

Knjiga se priporoča vsem, ki jih zanima narava in želijo o rastlinskem svetu, ki nas obdaja, vedeti malo več. Kot nepogrešljiv priročnik bo lahko koristila vsakemu čebelarju. V njej bo marsikateri čebelar lahko odkril rastline iz svoje bližnje okolice, za katere se morda sploh ni zanimal, pa se bo ob pomoči knjige v njem prebudilo zanimanje zanje. Čebelarji z več znanja bodo lahko le še poglobili svoje vedenje o medovitih rastlinah. Knjiga bo dobrodošla vsem tistim čebelarjem, ki selijo čebele na pašo, da razen znanja o čebelarstvu tudi čim bolje poznajo medonosne rastline in pogoje, pod katerimi je od njih največ koristi. Pri tem ne moremo mimo besed avtorja, »ves uspeh čebelarjenja je odvisen predvsem od paše in ne toliko od vrste panja in močne družine.«

In še nekaj besed o avtorju, bivšemu predsedniku ČD Ljubljana-Center, ki ponosno pravi, »slovensko je biti čebelar.« Dr. Trajče Nikoloski je spec. dipl. inž. agr. in hortikulture, vrtnar, čebelar, ljubitelj narave in amaterski fotograf. Njegov pedagoški, strokovni in znanstveni opus obsega več kot 400 objavljenih del. Za svoje pedagoško, strokovno in znanstveno delo je prejel več domačih priznanj. Številne nagrade na ocenjevanjih medu potrjujejo kakovost njegovega čebelarjenja. Leta 2018 si je prislužil naslov Prvak vrste za gozdni med na Agri. Leta 2019 je postal prvak za gozdni med v Semiču in šampion tekmovanja ter četrtič zapored podprvak na državnem tekmovanju v senzoričnem ocenjevanju medu. Za knjigo o medovitih rastlinah, ki tudi osebno predstavlja njega in njegovo delo zadnjih dvajset let, je dobil priznanje predsednika Čebelarske zveze Slovenije.

»Upam, da bo ta knjiga mnogim odprla oči, da bodo tudi iz naše narave odbirali čudovite rastlinske združbe, kot nepozabne lepe prizore, da bodo naši vrtovi lepši in žlahtnejši. Vrtovi, na katerih bo piko na i dal lep slovenski posebnež, čebelnjak. Vrtovi naj cvetijo, zorijo in naj bodo polni peloda, nektarja in sladkega soka, na katerih bodo čebele z nepopisanim veseljem letale, brenčale ter opravljale svoje plemenito poslanstvo, mi jih bomo z veseljem občudovali.« Bomo slovenski čebelarji znali prepoznati dobrohotno sporočilo dr. Trajčeta Nikoloskega? Vsekakor nam je pri tem knjiga Medovite rastline lahko v veliko pomoč!

 

Ljubljana, 20.05.2020

Pripravil: Gregor Drolc

 

 

10.03.2020 

PRIZNANJE ZA ČEBELARJENJE

 

Čebelarsko društvo Ljubljana–Center je na občnem zboru dne 25.01.2020 prvič podelilo svojim članom priznanja za čebelarjenje. Prejeli so jih čebelarji, ki čebelarijo več kot petdeset let: Martin Burger, Andrej Dolničar, Jože Jenko, Ivan Jurkovič, Jakob Jurkovič, Franc Šivic. V prihodnjih letih bodo priznanja prejeli tudi vsi tisti člani društva, ki čebelarijo več kot trideset in več kot štirideset let.

Priznanje za čebelarjenje v ničemer ne posega v področje odlikovanj, priznanj in nagrad, ki jih podeljuje Čebelarska zveza Slovenije za posebne zasluge in požrtvovalno delo na področju čebelarstva. Priznanje za čebelarjenje izkazuje spoštovanje do čebelarjenja kot vrednote. Podeljuje se čebelarjem, ki s svojim dolgoletnim čebelarjenjem prispevajo k ohranjanju čebele in naravnega okolja, kar pomeni delovanje v skupno dobro. Še več, priznanje se podeljuje čebelarjem, ki s čebelarjenjem ohranjajo kranjsko čebelo in čebelarstvo na temeljih izjemno bogate tradicije slovenskega čebelarstva.

Če se je nekoč čebelarilo zaradi medu in voska, danes čebelarji pomembno prispevamo k ohranjanju biotske raznovrstnosti, tako pomembne za ohranjanje naravnega okolja. Čebele so namreč glavne opraševalke. Vemo, da današnji čas ni naklonjen čebelam, ki so postale ogrožene. Vendar smo čebelarji prvi, ki smo poklicani za obstoj čebel. Ko bo izginila čebela z obličja Zemlje, bo človek preživel le še štiri leta, je svaril že Einstein. Zato s čebelarjenjem ohranjamo čebele in tako doprinašamo k ohranjanju naravnega okolja in ne nazadnje k sobivanju današnje družbe z naravo!

Čebelarji s svojim dolgoletnim čebelarjenjem prispevamo, da se po svetu širi glas o Slovencih kot o čebelarskem narodu. Res je dolga tradicija slovenskega čebelarstva. Čebelnjaki, panjske končnice, panji, … so del slovenske kulturne dediščine. Na to smo in moramo biti ponosni! Zato je na nas čebelarjih, da z vso odgovornostjo ohranjamo dobro ime slovenskega čebelarstva in se prizadevamo k njegovi rasti tako v domačem kot v mednarodnem okolju. Pri tem se zavedamo pomena velikanov slovenskega čebelarstva. Kot primera za razumevanje: v svetu pravzaprav ni leksikona ali podobne literature o čebelarstvu, ki ne bi omenjal Antona Janše kot prvega učitelja modernega čebelarstva na svetu in enega najboljših poznavalcev čebel v drugi polovici 18. stoletja. Rojstni dan Antona Janše, 20. maj, so Združeni narodi na slovensko pobudo razglasili za svetovni dan čebel. Ne moremo mimo s slovenskim čebelarstvom povezanim mariborskim zdravnikom dr. Filipom Terčem, po rodu je bil Čeh, ki je bil začetnik moderne apiterapije. Rojstni dan dr. Filipa Terča, 30. marec, so na svetovnem kongresu apiterapevtov leta 2006 razglasili za svetovni dan apiterapije.

Čebelarjenje zahteva celega človeka, kar velja tako za velika kot manjša čebelarstva, saj je čebelar dnevno vpet v življenje čebel. Za razliko od nekaterih čebelarstev po svetu, slovenski čebelarji čebelarimo z dušo in srcem. Z dušo tako močno, da za nas čebela umre. To je naše spoštovanje do čebele! Takšno spoštovanje do čebele je edinstveno v svetu in je morda povezano z našo prekrasno domovino. Vendar bi lahko rekli, da ljubezen do čebele že davno izhaja iz ljubezni prebivalcev do čudovite narave, ki jo danes zaokrožuje Slovenija. V Sloveniji je narava s svojo raznolikostjo tako enkratna in čebelarstvo je tako bogata dejavnost, da biti slovenski čebelar je posebna danost! Hkrati tudi odgovornost za ohranitev takšne narave, katere del je »naša« sivka. Kot je svet sprejel ozemlje Slovenije kot izvorno območje kranjske čebele (Apis mellifera carnica), imenovane tudi kranjska sivka, tako slovenski čebelarji danes uresničujemo svoje poslanstvo tudi z doslednim ohranjanjem kranjske čebele v Sloveniji.

Priznanje za čebelarjenje torej izkazuje spoštovanje do vseh tistih slovenskih čebelarjev, ki desetletja prispevajo k ohranjanju kranjske čebele in naravnega okolja kot skupnega dobrega. Takšno priznanje naj za čebelarje pomeni spodbudo k njihovemu nadaljnjemu delu. Ob zavedanju, da je slovenski čebelar del enkratne zgodbe na temeljih izjemno bogate slovenske čebelarske tradicije.

 

Ljubljana, 10.03.2020

Pripravil: Gregor Drolc

 

 

10.01.2020

MOJE SREČANJE Z AFRIKANIZIRANIMI ČEBELAMI

(Odlomek iz knjige Moje življenje s čebelami)

 

Za Jukatan sem našel podatek, da na tem območju pridelajo največ medu na svetu. Čeprav predstavlja komaj 8 % celotne površine Mehike, natočijo čebelarji na tem polotoku med 30 in 40 %  vsega mehiškega medu. Obvezno moram torej najti stik z domačimi čebelarji in od njih iz prve roke izvedeti, kako lahko sobivajo z afrikaniziranimi čebelami in kako kljub temu pridelajo rekordne količine medu. Takoj po prihodu v hotel sem povprašal receptorko, ali ve, kje bi lahko našel kakšnega čebelarja.

»Kolikor vem, je čebelar eden od taksistov, ki prevažajo goste z letališča. Medtem ko boste odložili svojo prtljago, bom poizkušala najti njegovo telefonsko številko ali njegov naslov,« je bila takoj pripravljena ustreči moji želji. In res sem se že pol ure zatem s taksistom po telefonu dogovoril, da pride naslednje jutro navsezgodaj pome v hotel in me odpelje na stojišče svojih panjev, ki da so v gozdu, kakšne pol ure vožnje oddaljeni iz mesta. Ker se je žena Silvana odločila, da tokrat ne gre izzivati usode, sem s sabo povabil sopotnika prof. Toneta Suhadolca. Povabilo je z veseljem sprejel. Suhadolc veliko potuje in kamorkoli gre, zbira vzorce lesa. Verjetno nihče v Sloveniji nima tako bogate zbirke lesa z vseh koncev sveta, kot je njegova.

Taksist je prišel ob dogovorjeni uri. S seboj je pripeljal še svojega čebelarskega kolega in nekaj zaščitnih pokrival, ker je slutil, da midva verjetno nimava nobene čebelarske opreme, ki bi naju varovala pred piki čebel. Med vožnjo sta pripovedovala, da sta potomca Majev, prvotnih prebivalcev Jukatana, in da so njuni predniki pred prihodom Špancev v teh krajih čebelarili z neželatimi čebelami iz rodu Melipona. Ker ne pikajo, so danes vedno bolj priljubljene v mestih. Tam jih gojijo v majhnih panjih na vrtovih, balkonih, strehah in na oknih. Prinašajo malo medu, vendar ga ljudje cenijo, ker naj bi bil bolj zdravilen, kot je med ostalih čebeljih vrst.

Med zanimivim pogovorom smo prispeli do stojišča s približno štiridesetimi panji, ki so bili postavljeni na jasi sredi bujno rastočega gozda. Nadeli smo si zaščitna pokrivala, oba domačina tudi rokavice. Prižgala sta si cigarete in stopila bliže k čebelam. »Danes živahno izletavajo, kar pomeni, da imajo dobro pašo,« je ocenil naš gostitelj. »Tudi vidva stopita bliže in bodita čisto mirna. Predvsem ne krilita z rokami, če vama bo kakšna čebela zaokrožila okoli glave. Tako se ne bodo čutile ogrožene in bomo imeli mir pred njimi.«

»Koliko časa pa že čebelarite z afrikaniziranimi čebelami?« sem vprašal.

»Pravzaprav niti ne vem natančno, kdaj so postale moje čebele afrikanizirane. Ko sem pred dvajsetimi leti začel samostojno čebelarsko pot, pred menoj sta čebelarila že moj oče in ded, smo tu gojili italijanske čebele. Nato so prileteli iz sosednje države Gvatemale roji »morilskih čebel« ter se naselili v gozdovih Jukatana. Prej pohlevne italijanke so počasi postajale vedno bolj napadalne in tako smo vedeli, da so se naše matice sparile z afrikaniziranimi troti. Sprva smo se jezili nad pritepenkami iz Gvatemale. Kupiti smo si morali nove, boljše zaščitne obleke in močnejše kadilnike, da smo se obvarovali pikov, kar ni bilo poceni. Potem pa je sledilo veliko presenečenje. Če smo prej s pomočjo italijank letno pridelali povprečno po petdeset kilogramov medu na panj, so nam ga afrikanizirane čebele prinesle med sedemdeset in osemdeset kilogrami na leto. To je pa že zadosten razlog, da jim oprostimo agresivno vedenje.«

»Kakšne pa so vaše izkušnje z varojo?« sem vrtal dalje.

»Afrikanizirane čebele so na varoje odpornejše od evropskih. Ne uporabljam nobenih zdravil, in kljub temu da je varoja prisotna v vseh mojih panjih, nimam skoraj nobenih izgub, kakor jih imate na primer v Evropi. Zato je moj med ekološki in cenjen pri mojih kupcih.«

»Ali morda veste, od kod izvira večja odpornost afrikaniziranih čebel na tega parazita?«

»Naši znanstveniki iz Fitosanitarnega inštituta (špan. Instituto de Fitosanidad) v Cordobi so dve leti raziskovali obnašanje varoj na dveh stojiščih; na enem so bile evropske čebele, na drugem afrikanizirane. Veste, kljub prevladi afrikaniziranih čebel se še vedno ponekod najdejo čiste italijanke. Rezultat raziskav je bila ugotovitev, da je zalega evropskih čebel za varoje dvakrat bolj privlačna kakor zalega afrikaniziranih čebeljih družin in da znajo afrikanizirane čebele dvakrat bolje odkriti in odstraniti z varojami okuženo zalego kot evropske. To sta torej dva glavna vzroka za večjo odpornost afrikank, morda pa se bo sčasoma odkril še kateri pomemben dejavnik.«

Svojega sogovornika sem ves čas pozorno poslušal in kar nisem mogel verjeti, da mi vse to pripoveduje voznik taksija, potomec Indijancev Maja. Mož je očitno opazil moje začudenje in uganil moje misli. »Vidim, da ste nekoliko presenečeni nad mojim poznavanjem čebelarske problematike,« se je nasmehnil. »Sem diplomant agronomske fakultete, taksi pa vozim zato, ker zaslužim s prevažanjem turistov veliko več, kakor bi zaslužil kot raziskovalec na inštitutu ali kot asistent na univerzi.«

»Ali ne bi zaslužili še več, če bi se poklicno ukvarjali s čebelami in če bi razširili svoje čebelarstvo? Ti gozdovi, v katerih je vse polno cvetočega drevja, grmovja in podrasti, so pravi Eldorado za čebele, kakršnega verjetno ni nikjer drugod po svetu.«

»Trenutno je to res Eldorado, toda koliko časa še? Veleposestniki, lastniki zemljišč brezobzirno krčijo gozdove in jih spreminjajo v polja, na katerih gojijo sojo. Toda verjetno veste, da monokulture napadajo škodljivci, zato jih je treba zaščititi s pesticidi. Škropljenje, pogosto kar z letali, pa povzroča pomore čebel, ki jih je iz leta v leto več, zato v čebelarski dejavnosti ne vidim prihodnosti in raje ostajam pri ljubiteljskem čebelarjenju.«

Ob tej grenki ugotovitvi smo zaključili naš obisk stojišča panjev z afrikaniziranimi čebelami in se vrnili v mesto. Tistega dne sem še dolgo razmišljal o čebeljem raju na Jukatanu in se spraševal, podobno kakor moj jutranji sogovornik, kaj čaka čebele in čebelarje v prihodnosti. Z medovitim rastlinjem bogati tropski gozdovi izginjajo tudi v drugih južnoameriških državah, najhitreje in v največjem obsegu v Braziliji.

 

Ljubljana, 10.01.2020

Pripravil:  Franc Šivic

 

 

13.08.2018

SPOMINI IN ZAPISI NAŠIH ČLANOV

Tonetu Verbiču v spomin


Verjetno se vsak čebelar rad spominja zanimivih dogodkov s svoje čebelarske poti in še posebej stanovskih tovarišev ter prijateljev, ki jih je na tej poti spoznal. Enega takšnih prijateljev bi želel predstaviti našim bralcem tudi jaz.

 

Čebelar sem postal leta 1957 in že takoj na začetku sem se sklenil vpisati v ČD Ljubljana Center.

Sedež društva kakor tudi Zveze čebelarskih društev Slovenije, danes se imenuje  Čebelarske zveza Slovenije, je bil na Miklošičevi cesti, kjer je zdaj lepo urejena trgovina Medexa. Tisto popoldne je bilo v pisarni kar precej čebelarjev, med njimi pa je izstopal starejši gospod z markantno prisekano bradico in nagajivimi očmi. Ko me je zagledal, se mi je približal, mi ponudil roko in dejal: «Vidim, da smo dobili novega mladega člana. Na žalost smo tu pretežno stari čebelarji, ker mlade čebele ne zanimajo in ko bomo mi pomrli, ne bo več naše organizacije. Joj oprostite, pozabil sem se predstaviti! Jaz sem Tone Verbič. Čebelnjak imam na Rožniku, nekaj panjev pa sem postavil tudi na okno svojega stanovanja v drugem nadstropju Filipovega dvorca, nasproti Tromostovja.

Veste, moje čebele letijo po med kar s kanglicami na ljubljansko tržnico«.

Tone Verbič je bil prvi pomembnejši človek iz vodstva osrednje slovenske čebelarske organizacije, ki sem ga tisti dan spoznal. Kasneje sem ga pogosto srečeval na raznih  predavanjih, občnih zborih, proslavah, skratka bil je nepogrešljiv na vsakem pomebnejšem čebelarskem dogodku v Ljubljani.

 

Prvi čebelnjak Šivic Franca leta 1967 v Ljubljani

 

Čez kakšni dve leti je ob neki priložnosti spet prišel do mene  in mi dejal: » Vi ste perpektiven kader, kakršnega bo naša organizacija v prihodnosti krvavo potrebovala. Veste, jaz sem član skupine imenitnih ljubljanskih čebelarjev, intelektualcev, ki se vsak mesec enkrat, poleti pa dvakrat zbere v posebni sobici hotela Union na debatnem večeru. Na zadnjem srečanju smo enoglasno sklenili, da vas povabimo v našo druščino. Sprejmete naše povabilo?«

No, prvi hip mi je bilo nerodno, da bi se jaz kot gimnazijec družil s tako gospodo, po drugi strani pa me je mikalo, da bi čim več zanimivega in koristnega slišal  iz ust najbolj izobrabraženih slovenskih čebelarskih strokovnjakov. Škoda bi bilo izpustiti takšno priložnost, morda jo ne bo nikoli več, sem razmišljal.

In sem povabilo sprejel.

Na prvem srečanju so se mi moji novi tovariši vsi po vrsti predstavili, čeprav sem večino njih že poznal. Tu sta bila brata prof. Edi in prof. dr. Jure Senegačnik, oba znana predavatelja, prof. Vlado Rojec, urednik Slovenkega čebelarja,  prof. Slavko Raić, predavatelj in pisec, Avgust Bukovec, starosta slovenskih čebelarjev in urednik naše strokovne revije med obema vojnama, Lojze Babnik iz Šiške, odličen čebelar praktik in priljubljen predavatelj, Valentin Benedičič, kasnejši dolgoletni predsednik Čebelarske zveze Slovenije in začetnik gradnje Čebelarsko izobraževalnega centra Slovenije, da omenim samo nekatere med njimi.

Srečanja s temi ljudmi v hotelu Union so bila zame nepozabna. Spominjam se, da so nam stregli natakarji v črnih frakih in z belimi rokavicami. Po vsakem sestaku so bili nagrajeni z lepo napitnino.

Pogovori so se vrteli seveda največ okoli čebel in čebelarjenja, venda so prišle na vrsto tudi druge teme, na primer o politiki, kulturi in o  gospodarstvu. Jaz sem vlekel vase njihove besede kakor suha goba vodo. Za mene je bila to prava šola za življenja, kajti znanje, ki sem ga dobil v njihovi družbi, mi nista mogla dati ne gimnazija, niti kasneje univerza. Kadar so bile na vrsti kašne kočljive politične teme, so me moji prijatelji ob koncu debate, ko smo že zapuščali hotel, prijazno opozorili: »O tem, kar si danes slišal, se zunaj ne govori!«

Niso pa bile na debatnem programu  samo resne stvari. Zlasti vedno dobro razpoloženi Tone Verbič je včasih stresal takšne šale, da smo pokali od smeha. V spominu mi je ostal njegov doživljaj še iz časov, ko je skupaj s prijatelji po železnici prevažal čebele na akacijevo pašo v Vojvodino. Nekoč so prišli v neko vas blizu Subotice, se tam utaborili in sklenili, da ostanejo na pasišču, dokler bo akacija medila. Ljudje so bili zvedavi in so jih hodili gledati, najbolj pa se jim je zdel zanimiv Tone. Zlasti ženskam. Pa se odločijo tri med njimi, pridejo do Toneta in ga vprašajo: »Oprostite gospod, a ste vi pop?«  Njegova spodaj ravno pristrižena brada je bila podobna bradam, kakršne običajno nosijo pravoslavni duhovniki (popi). » Ne, nisem pop,« se je branil Tone, toda ženske se niso pustile kar tako hitro odgnati.

»Ne bojte se gospod, saj vas ne bomo prijavile. Veste, našega popa so oblasti zaprle in zdaj smo že eno leto brez njega. Me pa bi se rade spovedale.«

Po dolgem moledovanju se je slovenski »pop« le omehčal, šel z njimi pod večer, ko ni bilo več dela s čebelami, v cerkev in jih tam spovedoval. Ker se je vsaki ženski temeljito posveti, je moral spovedovati tudi drugi in tretji dan, potem pa so prišle še ženske iz sosednih vasi in spovedovanje se je vleklo in vleklo. V zahvalo so nato prinašale pečene race, kolače, kruh in vino, da so naši čebelarji tiste dobrote komaj uspeli sproti pojesti in popiti.

Na povratku z vlakom  domov je Tone na vprašanje radovednih tovarišev, kako se je počutil v vlogi spovednika, povedal:

»No, ker so me zanimali predvsem grehi iz njihovega intimnega življenja, sem pač izkoristil edinstveno priložnost in počasi vlekel iz njih skrivnosti, ki jih verjetno ne bi nikomur drugemu zaupale. Če bi se kdaj lotil pisanja kakšne psihološke knjige, bi zanjo uporabil vse tisto, kar sem izvedel v tisti spovednici in knjiga bi gotovo postala uspešnica.«

Tone Verbič ni bil ne predavatelj in ne pisec strokovnih člankov ali čebelarskih knjig, bil pa je duša in organizator skoraj vseh pomembnejših dogodkov v okviru ljubljanskega čebelarskega društva  Pred vojno je imel v pritličju Filipovega dvorca bogato založeno trgovino z delikatesami. Zaradi poštenosti, ustrežljivosti in prefinjenega čuta za socialno pravičnost so ga njegovi stanovski tovariši izvolili za predsednika predvojne jugoslovanske trgovske organizacije, postal pa je celo ekskluzivni dobavitelj delikates in kolonialnega blaga za kraljevi dvor v Beogradu.

Ker so mu po vojni trgovino nacionalizirali in je imel zato več prostega časa, se je posvetil čebelam in čebelarski organizaciji. Slednja mu je postala družina. Svojih otrok ni imel in tudi žena mu je kmalu umrla. Sedež  čebelarske zveze je bila takrat na Cankarjevi ulici, komaj kakšnih 250 metrov oddaljen od njegovega doma v Filipovem dvorcu. Vsak jutro je prišel v pisarno v drugem nadstropju, se pozanimal, kaj je novega, poklepetal z naključnimi obis­kovalci, prelistal kakšno čebelarsko revijo in se nato za­dovoljen vrnil domov. Ko je imel že skoraj 90 let let in ga noge niso več ubogale,  je še vedno vztrajno pri­hajal, čeprav je proti koncu za tisto kratko pot potreboval debelo uro.

Potem pa ga ni bilo več. Tajnik Walas mi je nekega dne povedal, da je v domu za ostarele na Taboru in da bi bilo dobro, če bi ga šel obiskat. Res sem šel in ga našel negibnega v postelji. Prvi hip sem mislil, da je že umrl. Ko pa sem ga malo potresel in povedal, kdo sem, je nenadoma oživel, se nekoliko dvignil, me prijel za roke in dejal: »Joj, vi ste! Hvala Bogu, da ste prišli! Glejte tole vam želim položiti na srce: čuvajate to našo čebelarsko organizacijo. To­likokrat so jo že napadali, jo hoteli uničiti, jo razpustiti ali kam priključiti, pa nam jo je vedno uspelo ohraniti. Jaz bom kmalu odšel, vi mladi pa ostajate. Obljubite mi in prisezite, da jo boste čuvali.«  Solze so mu tekle po licih, ko je to govoril in tudi meni so se ovlažile oči.

Ko sem mu sloves­no obljubil, da naše čebelarske zveze ne bo nihče uničil, se je umiril in z nasmeškom na obrazu pomirjen legel nazaj v posteljo. Verjetno so bile to njegove zadnje besede v življenju, saj je umrl še tisto popoldne.

(Odlomek je iz knjige, ki šele nastaja, in bo imela naslov Moje življenje s čebelami.)

 

Ljubljana, 13.08.2018

Pripravil:  Franc Šivic

 

 

12.08.2018

ELEKTRO OGRAJA ZA ZAVAROVANJE ČEBEL PRED MEDVEDOM

 

 

Na področju, kjer čebele v naravi sobivajo z medvedom, jih lahko zaščitimo pred napadi medveda z elektro ograjo. Za učinkovito zaščito mora biti ograja strokovno izvedena, za kar potrebujemo:

  • ustrezni pašni aparat (baterijski 12V ali na mrežno napetost 230V) moči 1.7J/s in več,
  • pravilno izbran akumulator 12V 65Ah,
  • lesene stebre premera 100-120mm (kostanjevi ali akacijevi), dolžine 160-180cm,
  • prevodno žico ali trak,
  • ročke in fleksibilni prevodni trak za vrata (4 krat),
  • stikalo za izklop elektro ograje,
  • pocinkan Fe valjanec FeZn 25×4 mm za ozemljitev,
  • napajalni kabel 20 kV,
  • tablico z napisom, da je ograja pod napetostjo,
  • izolatorje.

Pašni aparat je potrebno montirati po navodilih proizvajalca. Pašni aparat in akumulator je najbolje namestiti v čebelnjak ali v stojišče tako, da sta zaščitena pred vremenskim vplivom.

Stebri se namestijo približno 2m od čebelnjaka v medsebojni razdalji 2,5-3m.

Žico ali trakove se po višini stebra namesti v 4 vrste. Na stebre je potrebno namestiti ustrezno število izolatorjev, ker se žice ali trakovi ne smejo neposredno dotikati stebrov.

Napajanje ograje je potrebno izvesti, od pašnega aparata do žic ali trakov ograje, z ustreznim kablom preizkusne napetosti 20 kV.

Pod ograjo mora biti trava vedno pokošena, prav tako pa je pri izdelavi ograje potrebno upoštevati tudi možnost, da se v zimskem času zaradi snega ograja lahko poškoduje.

Zaradi slabe prevodnosti zemlje v sušnem obdobju se zaradi učinkovitosti ozemljitve okoli celotne zaščitne ograje (približno 30 cm pred ograjo) v zemljo namesti pocinkani valjanec.

Za premične čebelnjake ali stojišča je bolj primerno, da se pred ograjo po vsej dolžini položi kovinska mreža (10×10 cm za estrih). Širina mreže naj bo cca 50 cm. Mreže se medsebojno galvansko povežejo in se na njo priključi minus (-) pol pašnega aparata.

Če je v čebelnjaku mrežna napetost 230V, se akumulatorju z ustreznim polnilnikom lahko zagotovi stalno neprekinjeno polnjenje.

Zaradi varnosti se na zaščitno ograjo namesti opozorilno tablico z napisom, da je ograja pod napetostjo.

V kolikor v čebelnjaku ni mrežne napetosti 230V, se lahko pri čebelnjaku namesti fotovoltaična naprava, ki omogoča polnjenje akumulatorja in napajanje drugih vgrajenih naprav.

Poleg elektro ograje se kot dodatna zaščita na čebelnjak lahko namesti svetilka, brnač in infrardeči senzor (IR). Senzor v večernem in nočnem času vklopi svetilko in brnač, če na razdalji cca 12 m zazna gibanje človeka ali živali.

Pred 15 leti mi je medved v 14-ih dneh trikrat razdejal čebelnjak. Po namestitvi obeh zaščit z medvedom nimam več težav, čeprav večkrat v bližini čebelnjaka zaznam medvedje sledi.

 

 

Ljubljana, 10.08.2018

Pripravil:  Dušan Holzbauer