13.08.2018

SPOMINI IN ZAPISI NAŠIH ČLANOV

Tonetu Verbiču v spomin


Verjetno se vsak čebelar rad spominja zanimivih dogodkov s svoje čebelarske poti in še posebej stanovskih tovarišev ter prijateljev, ki jih je na tej poti spoznal. Enega takšnih prijateljev bi želel predstaviti našim bralcem tudi jaz.

 

Čebelar sem postal leta 1957 in že takoj na začetku sem se sklenil vpisati v ČD Ljubljana Center.

Sedež društva kakor tudi Zveze čebelarskih društev Slovenije, danes se imenuje  Čebelarske zveza Slovenije, je bil na Miklošičevi cesti, kjer je zdaj lepo urejena trgovina Medexa. Tisto popoldne je bilo v pisarni kar precej čebelarjev, med njimi pa je izstopal starejši gospod z markantno prisekano bradico in nagajivimi očmi. Ko me je zagledal, se mi je približal, mi ponudil roko in dejal: «Vidim, da smo dobili novega mladega člana. Na žalost smo tu pretežno stari čebelarji, ker mlade čebele ne zanimajo in ko bomo mi pomrli, ne bo več naše organizacije. Joj oprostite, pozabil sem se predstaviti! Jaz sem Tone Verbič. Čebelnjak imam na Rožniku, nekaj panjev pa sem postavil tudi na okno svojega stanovanja v drugem nadstropju Filipovega dvorca, nasproti Tromostovja.

Veste, moje čebele letijo po med kar s kanglicami na ljubljansko tržnico«.

Tone Verbič je bil prvi pomembnejši človek iz vodstva osrednje slovenske čebelarske organizacije, ki sem ga tisti dan spoznal. Kasneje sem ga pogosto srečeval na raznih  predavanjih, občnih zborih, proslavah, skratka bil je nepogrešljiv na vsakem pomebnejšem čebelarskem dogodku v Ljubljani.

 

Prvi čebelnjak Šivic Franca leta 1967 v Ljubljani

 

Čez kakšni dve leti je ob neki priložnosti spet prišel do mene  in mi dejal: » Vi ste perpektiven kader, kakršnega bo naša organizacija v prihodnosti krvavo potrebovala. Veste, jaz sem član skupine imenitnih ljubljanskih čebelarjev, intelektualcev, ki se vsak mesec enkrat, poleti pa dvakrat zbere v posebni sobici hotela Union na debatnem večeru. Na zadnjem srečanju smo enoglasno sklenili, da vas povabimo v našo druščino. Sprejmete naše povabilo?«

No, prvi hip mi je bilo nerodno, da bi se jaz kot gimnazijec družil s tako gospodo, po drugi strani pa me je mikalo, da bi čim več zanimivega in koristnega slišal  iz ust najbolj izobrabraženih slovenskih čebelarskih strokovnjakov. Škoda bi bilo izpustiti takšno priložnost, morda jo ne bo nikoli več, sem razmišljal.

In sem povabilo sprejel.

Na prvem srečanju so se mi moji novi tovariši vsi po vrsti predstavili, čeprav sem večino njih že poznal. Tu sta bila brata prof. Edi in prof. dr. Jure Senegačnik, oba znana predavatelja, prof. Vlado Rojec, urednik Slovenkega čebelarja,  prof. Slavko Raić, predavatelj in pisec, Avgust Bukovec, starosta slovenskih čebelarjev in urednik naše strokovne revije med obema vojnama, Lojze Babnik iz Šiške, odličen čebelar praktik in priljubljen predavatelj, Valentin Benedičič, kasnejši dolgoletni predsednik Čebelarske zveze Slovenije in začetnik gradnje Čebelarsko izobraževalnega centra Slovenije, da omenim samo nekatere med njimi.

Srečanja s temi ljudmi v hotelu Union so bila zame nepozabna. Spominjam se, da so nam stregli natakarji v črnih frakih in z belimi rokavicami. Po vsakem sestaku so bili nagrajeni z lepo napitnino.

Pogovori so se vrteli seveda največ okoli čebel in čebelarjenja, venda so prišle na vrsto tudi druge teme, na primer o politiki, kulturi in o  gospodarstvu. Jaz sem vlekel vase njihove besede kakor suha goba vodo. Za mene je bila to prava šola za življenja, kajti znanje, ki sem ga dobil v njihovi družbi, mi nista mogla dati ne gimnazija, niti kasneje univerza. Kadar so bile na vrsti kašne kočljive politične teme, so me moji prijatelji ob koncu debate, ko smo že zapuščali hotel, prijazno opozorili: »O tem, kar si danes slišal, se zunaj ne govori!«

Niso pa bile na debatnem programu  samo resne stvari. Zlasti vedno dobro razpoloženi Tone Verbič je včasih stresal takšne šale, da smo pokali od smeha. V spominu mi je ostal njegov doživljaj še iz časov, ko je skupaj s prijatelji po železnici prevažal čebele na akacijevo pašo v Vojvodino. Nekoč so prišli v neko vas blizu Subotice, se tam utaborili in sklenili, da ostanejo na pasišču, dokler bo akacija medila. Ljudje so bili zvedavi in so jih hodili gledati, najbolj pa se jim je zdel zanimiv Tone. Zlasti ženskam. Pa se odločijo tri med njimi, pridejo do Toneta in ga vprašajo: »Oprostite gospod, a ste vi pop?«  Njegova spodaj ravno pristrižena brada je bila podobna bradam, kakršne običajno nosijo pravoslavni duhovniki (popi). » Ne, nisem pop,« se je branil Tone, toda ženske se niso pustile kar tako hitro odgnati.

»Ne bojte se gospod, saj vas ne bomo prijavile. Veste, našega popa so oblasti zaprle in zdaj smo že eno leto brez njega. Me pa bi se rade spovedale.«

Po dolgem moledovanju se je slovenski »pop« le omehčal, šel z njimi pod večer, ko ni bilo več dela s čebelami, v cerkev in jih tam spovedoval. Ker se je vsaki ženski temeljito posveti, je moral spovedovati tudi drugi in tretji dan, potem pa so prišle še ženske iz sosednih vasi in spovedovanje se je vleklo in vleklo. V zahvalo so nato prinašale pečene race, kolače, kruh in vino, da so naši čebelarji tiste dobrote komaj uspeli sproti pojesti in popiti.

Na povratku z vlakom  domov je Tone na vprašanje radovednih tovarišev, kako se je počutil v vlogi spovednika, povedal:

»No, ker so me zanimali predvsem grehi iz njihovega intimnega življenja, sem pač izkoristil edinstveno priložnost in počasi vlekel iz njih skrivnosti, ki jih verjetno ne bi nikomur drugemu zaupale. Če bi se kdaj lotil pisanja kakšne psihološke knjige, bi zanjo uporabil vse tisto, kar sem izvedel v tisti spovednici in knjiga bi gotovo postala uspešnica.«

Tone Verbič ni bil ne predavatelj in ne pisec strokovnih člankov ali čebelarskih knjig, bil pa je duša in organizator skoraj vseh pomembnejših dogodkov v okviru ljubljanskega čebelarskega društva  Pred vojno je imel v pritličju Filipovega dvorca bogato založeno trgovino z delikatesami. Zaradi poštenosti, ustrežljivosti in prefinjenega čuta za socialno pravičnost so ga njegovi stanovski tovariši izvolili za predsednika predvojne jugoslovanske trgovske organizacije, postal pa je celo ekskluzivni dobavitelj delikates in kolonialnega blaga za kraljevi dvor v Beogradu.

Ker so mu po vojni trgovino nacionalizirali in je imel zato več prostega časa, se je posvetil čebelam in čebelarski organizaciji. Slednja mu je postala družina. Svojih otrok ni imel in tudi žena mu je kmalu umrla. Sedež  čebelarske zveze je bila takrat na Cankarjevi ulici, komaj kakšnih 250 metrov oddaljen od njegovega doma v Filipovem dvorcu. Vsak jutro je prišel v pisarno v drugem nadstropju, se pozanimal, kaj je novega, poklepetal z naključnimi obis­kovalci, prelistal kakšno čebelarsko revijo in se nato za­dovoljen vrnil domov. Ko je imel že skoraj 90 let let in ga noge niso več ubogale,  je še vedno vztrajno pri­hajal, čeprav je proti koncu za tisto kratko pot potreboval debelo uro.

Potem pa ga ni bilo več. Tajnik Walas mi je nekega dne povedal, da je v domu za ostarele na Taboru in da bi bilo dobro, če bi ga šel obiskat. Res sem šel in ga našel negibnega v postelji. Prvi hip sem mislil, da je že umrl. Ko pa sem ga malo potresel in povedal, kdo sem, je nenadoma oživel, se nekoliko dvignil, me prijel za roke in dejal: »Joj, vi ste! Hvala Bogu, da ste prišli! Glejte tole vam želim položiti na srce: čuvajate to našo čebelarsko organizacijo. To­likokrat so jo že napadali, jo hoteli uničiti, jo razpustiti ali kam priključiti, pa nam jo je vedno uspelo ohraniti. Jaz bom kmalu odšel, vi mladi pa ostajate. Obljubite mi in prisezite, da jo boste čuvali.«  Solze so mu tekle po licih, ko je to govoril in tudi meni so se ovlažile oči.

Ko sem mu sloves­no obljubil, da naše čebelarske zveze ne bo nihče uničil, se je umiril in z nasmeškom na obrazu pomirjen legel nazaj v posteljo. Verjetno so bile to njegove zadnje besede v življenju, saj je umrl še tisto popoldne.

(Odlomek je iz knjige, ki šele nastaja, in bo imela naslov Moje življenje s čebelami.)

 

Ljubljana, 13.08.2018

Pripravil:  Franc Šivic

 

 

12.08.2018

ELEKTRO OGRAJA ZA ZAVAROVANJE ČEBEL PRED MEDVEDOM

 

 

Na področju, kjer čebele v naravi sobivajo z medvedom, jih lahko zaščitimo pred napadi medveda z elektro ograjo. Za učinkovito zaščito mora biti ograja strokovno izvedena, za kar potrebujemo:

  • ustrezni pašni aparat (baterijski 12V ali na mrežno napetost 230V) moči 1.7J/s in več,
  • pravilno izbran akumulator 12V 65Ah,
  • lesene stebre premera 100-120mm (kostanjevi ali akacijevi), dolžine 160-180cm,
  • prevodno žico ali trak,
  • ročke in fleksibilni prevodni trak za vrata (4 krat),
  • stikalo za izklop elektro ograje,
  • pocinkan Fe valjanec FeZn 25×4 mm za ozemljitev,
  • napajalni kabel 20 kV,
  • tablico z napisom, da je ograja pod napetostjo,
  • izolatorje.

Pašni aparat je potrebno montirati po navodilih proizvajalca. Pašni aparat in akumulator je najbolje namestiti v čebelnjak ali v stojišče tako, da sta zaščitena pred vremenskim vplivom.

Stebri se namestijo približno 2m od čebelnjaka v medsebojni razdalji 2,5-3m.

Žico ali trakove se po višini stebra namesti v 4 vrste. Na stebre je potrebno namestiti ustrezno število izolatorjev, ker se žice ali trakovi ne smejo neposredno dotikati stebrov.

Napajanje ograje je potrebno izvesti, od pašnega aparata do žic ali trakov ograje, z ustreznim kablom preizkusne napetosti 20 kV.

Pod ograjo mora biti trava vedno pokošena, prav tako pa je pri izdelavi ograje potrebno upoštevati tudi možnost, da se v zimskem času zaradi snega ograja lahko poškoduje.

Zaradi slabe prevodnosti zemlje v sušnem obdobju se zaradi učinkovitosti ozemljitve okoli celotne zaščitne ograje (približno 30 cm pred ograjo) v zemljo namesti pocinkani valjanec.

Za premične čebelnjake ali stojišča je bolj primerno, da se pred ograjo po vsej dolžini položi kovinska mreža (10×10 cm za estrih). Širina mreže naj bo cca 50 cm. Mreže se medsebojno galvansko povežejo in se na njo priključi minus (-) pol pašnega aparata.

Če je v čebelnjaku mrežna napetost 230V, se akumulatorju z ustreznim polnilnikom lahko zagotovi stalno neprekinjeno polnjenje.

Zaradi varnosti se na zaščitno ograjo namesti opozorilno tablico z napisom, da je ograja pod napetostjo.

V kolikor v čebelnjaku ni mrežne napetosti 230V, se lahko pri čebelnjaku namesti fotovoltaična naprava, ki omogoča polnjenje akumulatorja in napajanje drugih vgrajenih naprav.

Poleg elektro ograje se kot dodatna zaščita na čebelnjak lahko namesti svetilka, brnač in infrardeči senzor (IR). Senzor v večernem in nočnem času vklopi svetilko in brnač, če na razdalji cca 12 m zazna gibanje človeka ali živali.

Pred 15 leti mi je medved v 14-ih dneh trikrat razdejal čebelnjak. Po namestitvi obeh zaščit z medvedom nimam več težav, čeprav večkrat v bližini čebelnjaka zaznam medvedje sledi.

 

 

Ljubljana, 10.08.2018

Pripravil:  Dušan Holzbauer